Zgodovina

profesor1

Nogometni klub Chelsea je bil ustanovljen 14.marca 1905 v pubu The Rising Sun (danes se imenuje The Butcher's Hook), ki stoji nasproti stadiona ob Fulham Roadu. Na pobudo Freda Parkerja sta ga ustanovila brata Henry Augustus in Joseph Mears. Pri izberi imena so ustanovitelji morali upoštevati dejstvo, da v okrožju Fulham že obstaja nogometni klub. Zavrnili so predloge London FC, Kensington FC inStamford Bridge FC in se odločili za ime po sosednjem okrožju, imenovanem Chelsea.

 

Predvojna leta (1905 -1939)

 

Po zavrnitvi prošnje za vstop v Southern League, so bili 29. maja 1905 sprejeti v Football League. Po izboru bratov Mears so modri dresi, bele hlače in temno modre nogavice postali značilna oprema. Zgledovala sta se po barvah, ki jih je na konjskih dirkah nosil Lord Chelsea. Prvo ligaško tekmo so odigrali 2. septembra 1905 v gosteh pri Stockport County in izgubili z 1:0. Doma so debitirali na prijateljski tekmi proti Liverpoolu in slavili s 4:0.

Moštvo so sestavljeni izkušeni igralci, ki so prišli iz ostalih klubov. Med bolj znanimi sta bila igralec in managerJohn Tait Robertson in znameniti vratar William »Fatty« Foulke. Leto kasneje je prišel George Hilsdon, prvi izmed zvezdniških centralnih napadalcev. Že na svojem debiju je zadel 5 golov in si tako utrl pot, da kot prvi igralec za Chelsea doseže 100 golov. Robertson je klub že v prvi sezoni pripeljal do 3. mesta v Second division, nato pa je presenetljivo zapustil klub in odšel v Glossop. Njegova začasna zamenjava, klubski tajnik William Lewis je dosegel še boljši rezultat. Klub je pod njegovim vodstvom osvojil 2. mesto in si s tem zagotovil napredovanje v First Division. Lewisa je nasledil David Calderhead, ki je v klubu ostal naslednjih 26 let.

Leta 1915, v času prve svetovne vojne, se je Chelsea uvrstil v finale pokala FA. Na poti do finala so izločili Manchester City, Newcastle United in Everton. Finalna tekma proti Sheffield Unitedu je bila odigrana na Old Traffordu v Manchestru. Izgubili so z rezultatom 3-0. Prvo sezono po koncu vojne so končali na 3. mestu, kar je bila tedaj najvišja uvrstitev med londonskimi klubi. Prišli so tudi do polfinala pokala FA, kjer pa so izpadli proti Aston Villi in tako zapravili priložnost za finale na domačem stadionu.

Klub je imel visok obisk tekem, predvsem zaradi slovesa igranja odprtega, napadalnega nogometa in podpisovanja zvezdniških nogometašev. Na tekmi pokala FA proti Swindonu 13. aprila 1911 je bilo 77952 gledalcev, na prvenstveni tekmi proti Manchester Unitedu aprila leta 1906 pa 67000.

V dvajsetih in tridesetih so v klubu lahko videvali velika imena, toda ne Calderhead, niti njegov naslednik (od leta 1933) Leslie Knighton nista uspela oblikovati zmagovitega moštva. V tistih časih so za klub med drugimi igrali bivši Corinthianov vratar Ben Howard Baker (edini vratar, ki je za klub dosegel tudi zadetek na uradni tekmi), blesteči angleški centralni napadalec Jack Cock, strelec Bob Turnbull in škotski trio, imenovan tudi čarovniki z Wembleya - Hughie Gallacher,Alex Jackson in Tommy Law (Gallacher, Jackson in Alec Cheyne so prišli za 25000 funtov v sezoni 1929-30. Izdatke je upravičil le Gallacher, ki je zadel 81 golov v štirih sezonah). V moštvu so bili tudi angleški reprezentanti Vic WoodleyDick Spence in strelec George Mills (ki je za Chelsea zadel 123-krat). Sestavili so zelo zveneče moštvo, toda pravega uspeha klub temu ni bilo. V tem desetletju je bil zabeležen tudi rekorden obisk – 12.oktobra 1935, na tekmi proti Arsenalu je bilo kar 82905 gledalcev.

 

Vojna, obisk Dinama in novi mladinski sistem (1940-1952)

Bivši manager Queens Park Rangerjev Billy Birrell je bil imenovan za managerja mesec dni pred izbruhom druge svetovne vojne. V času vojne je bil nogomet na najvišji ravni opuščen, tako da se vsi medvojni rezultati štejejo kot neuradni. Chelsea je tekmovala v vrsti regionalnih tekmovanj in kot vsak klub doživela vojne izgube v prvem moštvu (le dva igralca iz sezone 1938-39 sta še kdaj zaigrala za klub). V klubu je igrala vrsta »gostujočih« igralcev; najbolj znani so bili Matt BusbyWalter Winterbottom in Eddie Hapgood. Tekmovali so tudi v t.i. Football League War pokalu, v katerem so leta 1944 na svojem debiju na Wembleyu izgubili finale proti Charlton Atheltic z rezultatom 1-3. Leto kasneje so pred množico več kot 80000 gledalcev premagali Millwall z 2-0. Tedaj je John Harris postal prvi kapetan Chelsea, ki je dvignil pokal na Wembleyu. 

Oktobra 1945, ko se je vojna ravno končala so avtoritete angleškega nogometa iskale način kako s tekmami proslaviti mir. Kot izkaz naklonjenosti je bilo napovedano gostovanje Dinama iz Moskve, prvaka Sovjetske zveze. Med gostovanjem v Združenem kraljestvu so odigrali več tekem z domačimi klubi. Tekma s Chelsea je bila odigrana 13. novembra 1945 na Stamford Bridgeu. Gostje so prikazali žilav odpor in s svojim talentom presenetili marsikaterega opazovalca. Po zaostanku z 0-2, so se vrnili in na koncu je bil rezultat prijateljski – 3-3. Po ocenah je bil na tej tekmi rekordno število gledalcev na Stamford Bridgeu. Bilo naj bi jih bilo kar 100000. 

Vojni in tekmi z Dinamom so sledila nova razočaranja. Kljub moštvu, v katerem so bili tudi reprezentanti Tommy LawtonLen Goulden in Tommy Walker, ki so skrbeli za lepe predstave in gole (Lawton je na 34 tekmah v sezoni 1946-47 zadel 26 golov) je klub razočaral v prvenstvu, kjer je pod vodstvom Birella ni končal višje od 13. mesta. Toda Birrel je poskrbel za mnoge stvari, pomembne za prihodnost kluba. Najbolj pomembna sta bila razvoj novega mladinskega programa in iskanja talentov. Vodili so jih bivši igralci Dickie Foss, Dick Spence in Jimmy Thompson. V tem času sta v klub prišla tudi dva igralca, ki sta imela pomembno vlogo v prihodnje – strelec Roy Bentley in krilo Eric Parsons (iz West Ham Uniteda za tedanjo rekordnih 23000 funtov). 

Leta 1950 je kazalo da bo to končno leto za Chelsea v pokalu FA. Po napetem četrtfinalu so izločili Manchester United z 2-0. Finalna tekma z Arsenalom je bila odigrana na White Hart Laneu. Chelsea je povedla z dvema goloma Roya Bentleya, tik pred polčasom pa je sledil nenavaden gol za Arsenal. Vratar Chelsea je precenil udarec iz kota in sam nesrečno poslal žogo v lastno mrežo. 15 minut pred koncem je sledil še en udarec – Arsenalu je uspelo izenačiti. Odigrana je bila povratna tekma, na kateri je zmagal Arsenal z rezultatom 1-0. Leto kasneje je že kazalo na izpad iz prvenstva. Do konca so bili še štirje krogi, Chelsea pa je zaostajal šest točk in bil brez zmage kar štirinajst tekem. Po nepričakovani zmagi na prvih treh tekmah, je prišla še četrta, na kateri so potrebovali zmago proti Bolton Wandererjem, obenem pa so računali še na ugoden rezultat med preostalima kandidatoma za izpad Evertonom in Sheffield Wednesdayem. Chelsea je zmagal s 4-0, Sheffield pa je premagal Everton s 6-0. Tako jim je uspelo obstati v ligi kljub poraznemu povpreču 0.44 gola na tekmo. Leta 1952 je Chelsea v polfinalu pokala FA ponovno srečal Arsenal in po neodločenem izidu na prvi tekmi (1-1), ponovno izgubil na drugi (3-0). Birrel je bil kmalu zatem odslovljen.

 

Ted Drake: Modernizacija in prvi naslov prvaka (1952-1961)

Leta 1952 je na mesto managerja prišel bivši strelec Arsenala in reprezentance Ted Drake. Pričel je z modernizacijo kluba na in ob igrišču. Eno njegovih prvih dejanje je bila sprememga klubskega grba. Stari grb Chelsea z vojnim veteranom je bil zamenjan, spremenil pa se je tudi vzdevek – od tedaj so znani kot The Blues. Izboljšal je program treningov, razširjena sta bila tudi mladinski program in program iskanja talentov; spremenil pa je tudi navado pogostega podpisovanja nezanesljivih zvezdnikov. Namesto njih se je odločil za zanesljive in"nepokvarjene" igralce iz nižjih lig. Privržence kluba je pozval k večji vdanosti in podpori klubu. Njegovi prvi sezoni sta bili neobetavni – prvo leto so končali kot 19., le točko višje od mest za izpad; drugo sezono pa so končali kot osmi.

Sezona 1954-55 je bila jubilejna in končno se je vse poklopilo tudi na igrišču. Moštvo je bilo v nasprotju s predhodnimi složno in je osvojilo First Division (takratno prvo ligo) brez zvezdniških imen. Moštvo so sestavljaliCharlie ThomsonDerek SaundersJim LewisJohnny McNicholEric ParsonsFrank BlunstonePeter SillettRon GreenwoodKen ArmstrongStan Willemse in John Harris. Kot edinega pravega zvezdnika v moštvu bi lahko označili kapetana, najboljšega strelca (21 golov v prvenstvu) in angleškega reprezentanta Roya Bentleya. Sezono so pričeli podobno, kot so končali prejšnjo, s štirimi zaporednimi porazi. Zatem pa je moštvo pričelo niz 25 tekem, od katerih so izgubili le 3. Naslov prvaka so si zagotovili z zmago nad Sheffield Wednesdayem (3-0) 23. aprila 1955. Ključ do osvojitve prvenstva sta bili dve prvenstveni zmagi nad zasledovalci Wolverhampton Wanderers. 52 točk ostaja najnižje število točk, ki je bilo potrebno za osvojitev prvenstva po koncu prve svetovne vojne. Sezono so poleg prvega moštva na vrhu končali še mladinci in rezervno moštvo.

Kot prvaki, bi Chelsea moral biti prvi otoški udeleženec v tedaj osnovnem Pokalu prvakov. Žreb jim je določil švedske prvake Djurgården. Po posredovanju predstavnikov Football League in FA, ki so nasprotovali ideji in so menili da je primat na strani domačih tekmovanj, je klub izstopil iz tekmovanja. Odigrali so neuradno tekmo prvakov Združenega kraljestva proti prvaku Škotske Aberdeenu in izgubili. 

Prihodnosti niso uspeli graditi na doseženem uspehu in že naslednjo sezono so razočarali s končnim 16. mestom. Moštvo se je staralo in sledila je vrsto uvrstitev v sredino razpredelnice. Edina svetla točka tega obdobja je bilo odkritje odličnega strelca Jimmya Greavesa, enega najboljših produktov mladinske šole Chelsea. V štirih sezonah je za klub zadel 122-krat. Poleg Greavesa je v prvo moštvo prišla še vrsta mladincev, znanih kot Drake's Duckings, a so zaradi njihove neizkušenosti postali nestabilni tudi rezultati. Eno najnižjih točk v tistem času je za klub pomenil izpad v 3. krogu pokala FA, januarja 1961 ko so izgubili proti četrtoligašu Crewe Alexandri. Po prodaji Greavesa v AC Milan, junija 1961, se je klub znašel v težavah zaradi manjka njegovih golov in rezultati so posledično strmo padli. Drake je bil odpuščen septembra tega leta, po porazu s 4-0 proti Blackpoolu. Klub se je nahajal na dnu prvenstvene lestvice. Nasledil ga je 33-letni igralec in manager Tommy Docherty.

 

Šestdeseta (1963-1971)

Tommy Docherty
Docherty je vpeljal režim stroge discipline in hitrega uvajanja talentiranih mladincev, ki so se učili v Birellovem mladinskem pogonu. Ko je klub prevzel januarja 1962 je bil izpad že neizbežen, tako da si je vzel čas za eksperimentiranje in načrtovanje prihodnosti. Klub je izpadel in v naslednji sezoni, prvi v celoti pod Dochertyevim vodstvom so se vrnili kot podprvaki, z novim mladim moštvom v katerem so bili 
Ron HarrisPeter BonettiBobby Tambling (z 202 goloma najboljši strelec v zgodovini kluba); Ken ShellitoJohn HollinsEddie McCreadieBarry BridgesBert Murray in kapetan Terry Venables. Okrepili so se še s strelecem Georgem Grahamom in branilecem Marvinom Hintonom.

V prvi sezoni po povratku med elito so končali na zavidljivem 5. mestu. V naslednji sezoni so bili v boju za trojček - prvenstvo, pokal FA in Ligaški pokal, kjer so prišli v sklepne faze. Ligaški pokal so osvojili po zmagi s 3-2 v prvi tekmi proti Liecester Cityu, s solo predstavo McCreadia. Na povratni tekmi na Filbert Streetu so iztržili 0-0. Prišlo pa je tudi do prvih sporov v ekipi, ko je temperamentni Docherty prišel navzkriž v slačilnici z nekaterimi pomembnimi igralci. V boju za naslov prvaka so jih marca premagali prvi zasledovalci - Mancester United. V pokalu FA pa jih je v polfinalu izločil Liverpool. Pred ključno tekmo proti Burnleyu je Docherty domov poslal kar osem ključnih igralcev, med drugimi tudi Venablesa, Grahama, Bridgesa in McCreadia. Za vodilnimi v prvenstvu so pred tekmo zaostajali le 2 točki. Oslabljeno moštvo je izgubilo s 6-2 in boj za naslov prvaka je bil izgubljen. Sezono so končali so na 3. mestu. 

Naslednja sezona je bila podobno zanimiva, vendar na koncu tudi podobno neuspešna. V boju za visoka mesta so bili tako v prvenstvu, kot v pokalu FA. Prvenstvo so končali kot peti, v pokalu FA pa so se v četrtfinalu maščevali Liverpoolu in si priigrali polfinale proti Sheffield Wednesdayu, ponovno v Villa Parku. Pred tekmo so veljali za favorite, toda klub iz Yorkshira je bil na igrišču boljši in zmagal z 2-0. V pokalu Fairs (danes pokal UEFA) so izločili AS Romo (srečanje je spremljalo nasilje, s strani Rominih navijačev je bil napaden celo manager Docherty), TSV 1860 München in AC Milan; pot pa se je končala v polfinalu proti Barceloni. Na obeh tekmah je slavila domača ekipa z rezultatom 2-0. Met kovanca je določil, da se tretjo tekmo odigra na Nou Campu. Barcelona je slavila s 5-0. Dochertyev odnos do igralcev je dosegel kritično točko. Odločil se je za spremembe v moštvu, ki je bilo tedaj povprečno staro 21 let. Ob koncu sezone je prodal Venablesa, Grahama, Bridgea in Murraya. Chelsea je pod vodstvom strelca Petra Osgooda v oktobru leta 1966 zasedala vrh prvenstvene razpredelnice, neporažena v prvih desetih prvenstvenih tekmah. Toda v srečanju Ligaškega pokala si je Osgood zlomil nogo in zalet kluba je popustil. Padli so po prvenstveni lestvici in sezono končali kot 9. Svetel trenutek sezone je bilo finale pokala FA, v katerega so se uvrstili po kontroverzni zmagi nad Leeds Unitedom (Leedsu so v zadnjih minutah razveljavili gol). V finalu so se srečali s Tottenham Hotspur, kar je bil prvi Londonski finale pokala FA, znan tudi kot Cockney Cup. Chelsea se je v finale uvrstil prvič po letu 1915.Ron Harris, star 22 let je bil najmlajši kapetan, ki je svoje moštvo popeljal v finale pokala. Na srečanju je bil boljši Tottenham, ki je zmagal z 2-1. Zanje sta igrala brata Venables in Jimmy Greaves. Kmalu po porazu je bil Docherty, znan po svoji kontroverznosti, odpuščen. Zaradi neredov v slačilnici ga je FA kaznovala tudi z 28-dnevno izklučitvijo z nogometnih igrišč. Nasledil ga je Dave Sexton, bivši manager Leyton Orienta. 

Dave Sexton
V zgodnjih 70ih je Chelsea sestavila odlično moštvo. Odlikovala sta ga tako pogum, kot talent. Talent je kazal predvsem Kralj Stamford Bridgea, Osgood. V napadu mu je ob strani stal Ian Hutchinson, poleg njiju pa so bili v moštvu še Alan HudsonTommy BaldwinCharlie CookeJohn HollinsPeter Houseman, kapetan Ron HarrisDavid WebbJohn Dempsey in Peter Bonetti

Sexton je v sezoni 1969-70 popeljal Chelsea do tretjega mesta v prvenstvu ter finala pokala FA. Nasprotniki so bili Leeds United, prvaki in eno najbolj dominantnih in brezkompromisnih moštev tistega obdobja. Na razmočenem Wembleyu se je Chelsea dvakrat uspelo vrniti po zaostanku, tako da se je srečanje končalo z 2-2. Povratna tekma je bila odigrana štirinajst dni kasneje na Old Traffordu. Chelsea je ponovno zaostala, a je z glavo izenačil Osgood. Odigrani so bili podaljški, v katerih je Chelsea povedla z golom Webba in si priigrala zmago z 2-1. 

Zmaga v pokalu je Chelsea prvič prinesla udeležbo v Pokal pokalnih zmagovalcev. Zaporedne zmage proti Arisu, CSKA Sofiji, Club Bruggeu in Manchester Cityu so jih popeljale v finale, kjer jih je čakal Real Madrid. Prva finalna tekma se je končala z 1-1. Povratna tekma je bila odigrana le 2 dni kasneje. Z goloma Dempseya in ponovno odličnega Osgooda so zmagali z 2-1 in tako osvojili prvo evropsko lovoriko. Leta 1972 je bila izdana pesem Blue is The Colour, ki so jo peli člani moštva. Dosegla je 5. mesto na angleški lestvici singlov. Postala je ena najbolj znanih angleških nogometnih pesmi in za vedno povezana z moštvom iz tega obdobja.

 

Težki časi (1972-1983)

V sledečem desetletju ni bilo večjih uspehov in številni veliki problemi so klub spravili na kolena. Discipline, znane iz začetka 70ih ni bilo več. Sexton je prišel navzkriž s številnimi ključnimi igralci, predvsem z Osgoodom, Hudsonom in Baldwinom zaradi njihovega pristopa in življenjskega stila. Kot je pojemal moštveni duh, tako so pojemali tudi rezultati. Leta 1971-72 jih je v Pokalu pokalnih zmagovalcev izločil manj znani Åtvidabergs FF, v pokalu FA jih je po vodstvu 2-0 izločil drugoligaš Leyton Orient; v finalu Ligaškega pokala pa jih je premagal Stoke City. V naslednjih dveh sezonah so prvenstvo končali kot 12. (1972-73) in 17. (1973-74). Spor Hextona z Osgoodom in Hudsonom je dosegel vrhunec 26. decembra 1973, po domačem porazu z West Ham Unitedom (2-4). Nekaj mesecev kasneje sta bila oba prodana. Hexton pa je bil odpuščen po slabem startu v sezono 1974-75. Nasledil ga je njegov pomočnik Ron Stuart, ki pa ni uspel preprečiti izpada iz elitnega prvenstva v letu 1975.

Stisko je še povečala gradnja vzhodne tribune (East stand, ki je obdržala svoje mesto tudi na modernem stadionu), ki je bila del načrta izgradnje stadiona s 60000 sedišči. Projekt je bil znan kot najbolj ambiciozen tačas v Britaniji. Sovpadal je s svetovno gospodarsko krizo, oteževale so ga zamude, stavke in pomanjkanje materiala, kar je stroške pognalo v nebo. Klubski dolg je leta 1976 znašal 3.4 milijone funtov. Rezultat tega je bil, da Chelsea med avgustom 1974 in junijem 1978 ni mogla kupiti niti enega igralca. Pomanjkanje igralcev se ni poznalo le na igrišču, temveč tudi na tribunah, kjer so ostali le gledalci znani po nasilju in brutalnosti. Meja med strastjo in huliganizmom je bila v tistih časih zelo nizka. Pozna 70ta in 80ta so bila zlata doba huliganizma v Angliji. Chelsea Headhunters so bili razvpiti predvsem zaradi nasilja in povezav z ekstremnimi političnimi skupinami.

Kmalu po izpadu leta 1975 je mesto managerja prevzel bivši igralec Eddie McCreadie. Po sezoni konsolidacije (1975-76), je v naslednji sezoni popeljal moštvo do napredovanja v prvo ligo. Moštvo so poleg veteranov iz časov uspehov Cooka, Harrisa in Bonettija sestavljali predvsem mladi igralci, med katerimi sta izstopala Ray Wilkins inSteve Finnieston. McCreadie je po sezoni odšel zaradi spora s predsednikom Brianom Mearsom. Najeli so še enega izmed bivših igralcev, Kena Shellito

Shellito je Chelsea v sezoni 1977-78 obdržal v First Division (takratna prva liga). Eden izmed najbolj svetlih trenutkov sezone je bila zmaga v pokalu FA proti evropskim prvakom iz Liverpoola. Shellito je bil odslovljen v naslednji sezoni, ko je imel klub do božiča le tri prvenstvene zmage. Klubu ni pomagala niti vrnitev Petra Osgooda. Naslednik Shellita je bil bivši Tottenhamov kapetan Danny Blanchflower, ki pa ni uspel preprečiti ponovnega izpada. Moštvo je zabeležilo le 5 zmag in kar 27 porazov. Začelo se je eno najbolj črnih obdobij v zgodovini Chelsea. Wilkinsa so prodali Manchester Unitedu, kot manager pa je septembra 1979 prišel Geoff Hurst. Po njegovem prihodu je se je forma moštva vidno izboljšala, dolgo časa so vodili, končali pa kot četrti. Zaradi gol-razlike jim ni uspela vrnitev med najboljše. V naslednji sezoni (1980-81) so končali šele na 12 mestu in Hurst je bil odpuščen. 

Leta 1981 se je z mesta predsednika poslovil Brian Mears. S tem se je končala kar 76-letna družinska vez s klubom. Ena njegovih zadnjih potez je bila imenovanje Johna Neala na mesto managerja. Družba Chelsea Football & Athetic Company je bila na najnižji točki v svoji zgodovini, globoko v dolgovih in nezmožna plačevanja lastnih igralcev. Družina Mears je svoj delež prodala poslovnežu in bivšemu predsedniku Oldham Athletica, Kenu Batesu za simboličen 1 funt. 

Sezona 1981-82 bi šla hitro v pozabo, saj so ponovno končali na 12. mestu, če nebi v pokalu FA izločili evropske prvake Liverpool. Zatem so v četrtfinalu naleteli na stare rivale Tottehnam Hotspur in v napeti tekmi izgubili s 3-2. Sezona 1982-83 je znana kot najslabša v zgodovini Chelsea. Po dobrem začetku, je moštvo naglo padalo po lestvici in prišlo na rob izpada v Third Division (takratno tretjo ligo). Slednje bi bilo za klub s finančnimi težavami lahko tudi usodno. Na predzadnji tekmi sezone so premagali soborce za obstanek - Bolton Wanderers. Neodločen izid na zadnji tekmi proti Middlesbroughu je zadostoval za obstanek. Izpada so se rešili za pičli dve točki.

 

Nov začetek (1983-1989)

Poletje 1983 je zaznamovano kot točka preobrata v zgodovini Chelsea. Manager John Neal je podpisal vrsto igralcev, ki so bili v prihodnje ključni elementi moštva. Prišli so Kerry DixonPat NevinNigel Spackman,Eddie Niedzwiecki in John Hollins; vsi skupaj za manj kot pol milijona funtov. Dixon se je v napadu odlično ujel z Davidom Speediem, skupaj z Nevinom pa so v treh sezonah zadeli skoraj 200 golov. 

Moštvo z novo podobo je sezono 1983-84 začelo z zmago 5-0 nad Derby Countyem. Med drugimi pa so premagali tudi Newcastle United pod vodstvom Kevina Keegana. Dixon je zadel v vseh tekmovanjih 36 golov, število ki sta ga presegla le Bobby Tambling in Jimmy Greaves. Napredovanje so potrdili z zmago 5-0 nad starimi rivali - Leeds Unitedon. Prvaki Second Divisiona (druge lige) so postali z zmago v gosteh nad Grimsby Townom. Na tekmo je prišlo kar 10000 najzvestejših navijačev modrih

Po povratku v First Division, so v sezoni 1984-85 končali na 6. mestu. Bili so tudi na poti do tretjega finala Ligaškega pokala, a so v polfinalu naleteli na Sunderland. Pod vodstvom bivšega igralca Chelsea, Cliva Walkerjaso gostje zabeležili zmago s 3-2 na Stamford Bridgeu (in skupno 5-2), kar je privedlo do razgrajanja navijačev. Tekma se je končala s policijo in navijači na terenu, kasneje se je nasilje preselilo še na okoliške ulice. Ob koncu sezone se je zaradi šibkega zdravja poslovil Neal. Nasledil ga je član moštva John Hollins

V njegovi prvi sezoni se je Chelsea boril za naslov prvaka. Februarja so bili na vrhu lestvice, toda dolgotrajni poškodbi Dixona in Niedzwieckeja pa tudi serija slabih rezultatov v velikonočnem obdobju so jim preprečili možnosti za končno zmagoslavje. Na koncu so ponovno končali na 6. mestu. V isti sezoni so slavili v uvodnemFull Members pokalu. V finalu na Wembleyu so odpravili Manchester City. 

Sezono zatem so rezultati ponovno padli in končali so kot 14. Hollins se ni najbolje razumel z nekaterimi igralci. Najprej sta odšla Speedie in Spackman. Hollins je bil odpuščen naslednjo sezono marca, ko se je klub ponovno znašel v boju za obstanek. Nasledil ga je škot Bobby Campbell. Izpada ni uspel več preprečiti. Odločilno tekmo so igrali proti Middlesbroughu in izgubili, kar je ponovno povzročilo razgrajanje množice. Klub je bil kaznovan s šestimi tekmami igranja pred praznimi tribunami. Vrnitev med elito jim je uspela že v naslednji sezoni. Začeli so s šestimi zaporednimi zmagami, končali pa kot prvaki s 99 točkami in 17 točk prednosti pred najbližjimi zasledovalci. 

 

Devetdeseta: Nazaj med elito

Povratek v prvo ligo v sezoni 1989-90 je bil impresiven. Manager Bobby Campbell je popeljal moštvo večinoma povprečnih igralcev na zavidljivo peto mesto. Mesto v pokalu Uefa je pripadlo podprvakom Aston Villi. V isti sezoni je moštvo še drugič osvojilo Full Members pokal. V finalu na Wembleyu so premagali Middlesbrough. Campbell je odšel sezono kasneje.

Nasledil ga je Ian Porterfield, ki je klub v sezoni 1991-92 popeljal dovolj visoko, da so se uvrstili v novoustanovljeno Premier ligo. Klub je zapustil sredi naslednje sezone. Nasledil ga je še eden iz zlate generacije 70ih, David Webb. Sezono so končali na 11. mestu. Po koncu sezone je Webba nasledil Glenn Hoddle, ki je pred tem v Premier ligo pripeljal Swindon Town.

Medtem je (leta 1992) po desetletju negotovosti okoli Stamford Bridgea in po številnih pikrih razpravah ter kampanji »Save the Bridge«, Bates končno uspel ponovno združiti last igrišča in stadiona s klubom. Uspelo mu je, ko so nepremičninski agenti ki so si lastili teren zašli v težave, njemu pa je uspel dogovor z bankami upnicami. To je pripeljalo do ustanovitve neprofitne organizacije Chelsea Pitch Owners, ki je leta 1997 kupila posestvo na katerem stoji stadion, klubske imenske pravice in igrišče. Temu je sledila prenova celotnega stadiona, namestitev sedežev po vseh tribunah in razširitev teh bližje igrišču. Dela so bila končana ob prelomu tisočletja. 
Hoddlova uvodna sezona na mestu managerja v prvenstvu ni bila preveč uspešna, a so se uspeli izogniti izpadu. V isti sezoni so se uvrstili v finale pokala FA, kjer pa so izgubili s 4-0 proti prvakom - Manchester Unitedu. Klub temu so se uvrstili v Pokal pokalnih zmagovalcev, saj je Manchester kot prvak nastopil v Ligi prvakov. Prišli so do polfinala, kjer so jih izločili kasnejši zmagovalci – Real Zaragoza. 

Na čelu takratnega moštva je bil vezist in kapetan Dennis Wise. Predsednik Ken Bates in podpredsednikMatthew Harding sta za prestope namenila precejšnjo vsoto denarja. Tako so poleti 1995 v klub prišli: nizozemska legenda Ruud Gullit (kot prost igralec iz Sampdorie), Mark Hughes (za 1.5 milijona funtov iz Manchester Uniteda) in talentirani Romun Dan Petrescu. Hoddle je popeljal Chelsea do 11. mesta in polfinala pokala FA, nato pa je po sezoni 1995-96 odšel na mesto selektorja Angleške reprezentance. 

 

Gullit in Vialli: renesansa(1996-2000)

Hoddla je v sezoni 1996-97 nasledil Gullit. Pripeljal je številne vrhunske igralce, med drugim Gianluco Viallia (iz Juventusa), Franka Leboeufa, ter italijanska reprezentanta Gianfranco Zolaja in Roberta Di Matteo. Kasneje sta se jim pridružila še Urugvajec Gustavo Poyet in Norvežan Tore Andre Flo. S temi igralci je Chelsea pod Gullitom in njegovim naslednikom ponovno postala eden izmed top klubov. Znani so bili po privlačni igri, ki so jo krojili tehnično dobro podkovani igralci. Kljub temu pa je klub ostal znan po nestanovitnih rezultatih proti manjšim klubom. 

Prva sezona pod vodstvom Gullita je bila impresivna. Končali so kot 6. in prekinili 26 let dolg niz brez osvojenega pokala – osvojili so pokal FA. V finalni tekmi na Wembleyu so premagali Middlesbrough z 2-0. Roberto Di Matteo je na tisti tekmi dosegel najhitrejši zadetek v pokalih – zadel je že po 43 sekundah. Sezono je zaznamovala smrt popularnega podpredsednika in podpornika Matthewa Hardinga. Umrl je oktobra, ko se je s helikopterjem vračal z ogleda tekme Ligaškega pokala proti Bolton Wandererjem. 

Gullit je bil nenadoma odpuščen februarja 1998, domnevno zaradi prepirov okoli njegove pogodbe. Moštvo je zasedalo 2. mesto v prvenstvu in bilo v polfinalu obeh pokalov. Nasledil ga je igralec Gianluca Vialli. Svojo kariero je začel z osvojitvijo dveh pokalov v dveh mesecih. Ligaški pokal je osvojil po zmagi nad Middlesbroughom; Pokal pokalnih zmagovalcev pa po zmagi nad VfB Stuttgartom. Temu je sledila še zmaga v Evropskem Superpokalu proti Real Madridu. 

V sezoni 1998-99 je bil Chelsea po dolgem času ponovno v igri za naslov. Po porazu v uvodnem srečanju proti Coventry Cityu so bili nepremagani vse do januarja. Prvenstvo so nato končali na tretjem mestu, s štirimi točkami zaostanka za Manchester Unitedom. Sezona se je končala brez osvojenih lovorik, saj so v Pokalu pokalnih zmagovalcev izgubili v polfinalu proti RCD Mallorci, v obeh domačih pokalih pa so izpadli že v četrtfinalu. Tretje mesto v prvenstvu pa je bilo dovolj za prvo uvrstitev v Ligo prvakov. 

44 let po umiku iz uvodnega tekmovanja je Chelsea debitiral v elitnem evropskem tekmovanju avgusta leta 1999. Serija impresivnih predstav, med katerimi so se srečali z AC Milanom, SS Laziem in Galatasarayem jih je pripeljala do četrtfinala, kjer so naleteli na Barcelono. Domačo tekmo so dobili z rezultatom 3-1. Na povratni tekmi na Nou Campu pa so po podaljških izgubili s 5-1. 

Moštvo Chelsea so sestavljali prvorazredni igralci - ZolaDi MatteoPoyetEd de Goey in francoska trojka ki je osvojila svetovno prvenstvo - LeboeufDesailly in Deschamps. V sezoni 1999-00 so bili rezultatsko razmeroma nestanovitni, končali so na 5. mestu, kar je bilo razočaranje. Vialli je še drugič v štirih letih popeljal klub do naslova v pokalu FA – tokrat so na zadnji tekmi na Wembleyu pred njegovo prenovo premagali Aston Villo. Dodali so še Charity Shield (superpokal) po zmagi nad Manchester Unitedom. S tem je Vialli postal trofejno najbolj uspešen manager Chelsea.

 

Novo tisočletje (2000- )

Claudio Ranieri 
Vialli je za okrepitve porabil 26 milijonov funtov in med drugimi pripeljal Nizozemca Jimmya Floyd Hasselbainkain talentiranega Islandca Eidurja Gudjohnsena. Odpuščen je bil septembra 2000, potem ko so zmagali le eno izmed uvodnih petih tekem. Nasledil ga je Claudio Ranieri. Slednji je kljub težavam z angleščino klub uspešno pripeljal na končno 6. mesto. Postopoma je prenovil moštvo in odprodal nekatere starejše igralce kot sta bila Wise in Poyet. Nadomestili so jih John TerryWilliam GallasFrank Lampard in Jesper Grønkjær

Njegova druga sezona je bila nekoliko uspešnejša, predvsem v pokalih. V Ligaškem pokalu so izpadli v polfinalu, v FA pokalu pa so izgubili finale proti Arsenalu. V prvenstvu so ponovno končali kot 6. Zaradi tveganega finančnega položaja v katerem se je klub nahajal, Ranieri ni mogel pripeljati novih igralcev. Tako so bila omejena tudi pričakovanja v sezoni 2002-03. Kljub temu pa se je Chelsea nepričakovano znašel v boju za naslov in v eni najbolj pomembnih tekem premagal Liverpool z 2-1. Sezono so končali na 4. mestu. 

Junija 2003 je Bates nepričakovano prodal klub, ki se je nahajal v finančni krizi. Kupnina je znašala 60 milijonov funtov, kar pomeni da je Bates ustvaril dobiček v višini 17 milijonov funtov. Klub je kupil za 1 funt leta 1982, njegov delež pa je skozi leta upadel na okoli 30%. Novi lastnik, ruski milijarder Roman Abramovič je prevzel tudi odgovornost za dolg v višini 80 milijonov funtov in ga kmalu v večini tudi odplačal. Zatem je za okrepitve zapravil skoraj 100 milijonov funtov. Pred sezono so tako prišli Claude MakéléléGeremiGlen JohnsonJoe Cole in Damien Duff

Nakupi so se obrestovali, saj so prvenstvo končali kot podprvaki, kar je bila najboljša uvrstitev po 49 letih. V ligi prvakov so po dramatični zmagi nad Arsenalom prišli do polfinala, kjer jih je izločil AS Monaco. Ranieri pa je bil odpuščen po nekaj nenavadnih odločitvah v tej polfinalni tekmi. Sezono so končali brez lovorik.

Nasledil ga je José Mourinho (s Portom dvakratni portugalski prvak, zmagovalec portugalskega pokala, pokala UEFA in Lige prvakov). 

José Mourinho
Sezona 2004-05 je bila najuspešnejša v zgodovini Chelsea. Po slabšem startu in zaostanku za Arsenalom so na krilih Franka Lamparda in Arjena Robbna prevzeli vodstvo novembra 2004. Izpustili ga niso vse do konca sezone. Podrli so kar nekaj rekordov – zmagali so 29 tekem, osvojili 95 točk, prejeli le 15 zadetkov in 25-krat ohranili mrežo nedotaknjeno, kar pomeni da Petr Čech kar 1025 minut ni prejel zadetka. Poleg prvenstva so osvojili še Ligaški pokal, ko so februarja na Millenium stadionu v napeti tekmi v podaljšku s 3-2 odpravili Liverpool. 

V Ligi prvakov so prišli preko skupin do izločilnih bojev. Naleteli so na Barcelono, eno najmočnejših moštev v Evropi. Na prvi tekmi na Nou Campu so povedli, po kontroverzni izključitvi Didier Drogbaja pa izgubili z 2-1. Na povratni tekmi je Chelsea povedel s 3-0, a se je Barcelona z dvema zadetkoma vrnila v igro. Odločilni zadetek je z glavo prispeval John Terry. V četrtfinalu so se srečali z Bayernom in po domači zmagi s 4-2 je bil tudi poraz s 3-2 v gosteh dovolj za napredovanje v polfinale. Tam so naleteli na Liverpool. Na Stamford Bridgeu se je srečanje končalo brez zadetkov, na Anfieldu pa je s spornim zadetkom Lusia Garcie slavil Liverpool in kasneje zmagal tudi v finalu.

Sezono zatem je Chelsea obranil naslov in podrl še nekaj rekordov. Med sezono so pred najbližjimi zasledovalci vodili za kar 18 točk. Po nekaj slabših rezultatih se jim je Manchester United približal le na 7 točk zaostanka, vendar so naslov potrdili z domačo zmago nad njimi – Manchester United je bil odpravljen s 3-0. Postali so prvi Londonski klub po letu 1930, ki mu je uspelo ubraniti naslov in šele peto moštvo, ki mu je to uspelo po drugi svetovni vojni. Postavili so še dva rekorda – na prvih šestih tekmah sezone so ohranili mrežo nedotaknjeno in postavili najboljši domači niz po Newcastle Unitedu iz sezone 1906-07 – 18 zmag in 1 neodločen izid. V pokalih niso bili tako uspešni; iz pokala FA jih je v polfinalu izločil Liverpool, iz Lige prvakov pa Barcelona.

Za kar najboljšo uporabniško izkušnjo ta spletna stran uporablja piškotke. Več informacij: Pravila o zasebnosti.

Sprejemam piškotke na tej strani

Direktiva EU o uporabi piškotkov