Španske odkupne klavzule in Diego Costa

PRO costa

V zadnjih nekaj mesecih smo spremljali res pravo limonado o prestopu Diega Coste na Stamford Bridgeu. Končno pa je Costa tudi res prestopil-v nasprotju s sago o Cavaniju prejšnje leto. Odkupna klavzula za naturaliziranega Španca naj bi bila 32 milijonov funtov. Se pravi, da Chelsea nakaže Atleticu 32 milijonov in posel je končan, vendar temu ni povsem tako. Prvo pa nekaj besed o odkupnih klavzulah, ki jih mediji tako radi uporabljajo pri natolcevanjih o prestopih.

Odkupne klavzule so načeloma dveh vrst: release clause in buyout clause. Prva omogoča, da jo igralec aktivira glede na zahteve, ki so jih določili igralec in klub (primer ne-igranja v evropskih pokalih, minutaža,...). Če zahteve niso izpolnjene in pride na naslov kluba ponudba, ki aktivira to klavzulo, potem ima igralec vse niti v svojih rokah. Takšni primeri so v Premier ligi redki (Demba Ba iz Newcastla v Chelsea in Joe Allen iz Swansea v Liverpool). Druga klavzula pa je stalnica v Španskem nogometu in se uveljavlja tudi v drugih ligah. Ob podpisu pogodbe se določi »imaginarna« vrednost igralca, ki pa po navadi ni njegova tržna vrednost. Igralec jo lahko kadarkoli aktivira oziroma odkupi, vendar za njim »stoji« kupčev kapital. Vendar pa je ob njeni aktivaciji treba izpeljati kup birokratskih postopkov in plačati ogromen davek. V bistvu pa je vsaka pogodba razred zase. Nekateri imajo v pogodbah tudi »good faith« klavzulo, ki pomeni, da se obe strani začnejo pogajati o znesku, če aktivirajo t.i. »pogajalsko« klavzulo, ki ni finančno šibka. Takšna klavzula ne sproži transferja ampak le pogajanja. Takšno naj bi imel Luiz Suarez.
V Španiji imajo nadvse visoke davke na prestope, ki jih izpeljejo na način odkupnih klavzul. Davke navadno poravna kupec. Tako bi v primeru aktivacije odkupne klavzule Coste prestop stal tudi do 50 milijonov funtov, odvisno od davčne osnove. Ni malo, kajne? Vendar pa se odkupne klavzule v Španiji bolj redko aktivira. Razlogov je seveda več: cena za igralca je postavljena močno previsoko, »prijateljski« dogovor med španskimi klubi, da si ne hodijo na takšen način v »zelje« in davčne ter logistične nevšečnosti. Odkupno klavzulo pa aktivira igralec in ne klub. V bistvu naj bi šlo takole: kupec (Chelsea) denar nakaže igralcu (Costa), ki potem ta denar prenese na prodajalca (Atletico). Ker je igralec dobil denar, se to obravnava, kot dohodek, ki je obdavčen. To je nekako otroško napisano za lažjo predstavo. S tem se ukvarjajo klubski in igralčevi odvetniki, saj so po navadi še kakšni dodatni aneksi pri pogodbi, ki so znani le zaprtem krogu ljudi in so obči množici težko razumljivi, saj se pravne narave.
Recimo, da je prihod Coste res bil 32 milijonov funtov, kolikor znaša odkupna klavzula. Za finančni fairplay je pomembna amortizacija igralca glede na pogodbo. Diego bi tako v petih letih (podpisal naj bi 5 letno pogodbo) in s plačo 185,000 funtov tedensko (povzeto po Telegraphu) predstavljal strošek za Chelsea v višini 16 milijonov funtov na leto. S tem bi se uvrstil na tretje mesto pri Chelseau po stroških. Prvi je še vedno Torres (18,5 milijona/leto), drugi Hazard (16,7 milijona/leto) in četrti Fabregas (14 milijonov/leto). Ob tem omenimo, da Chelsea nima nikakršnih problemov z upoštevanjem fairplaya, saj je bil prihodek v letu 2013 več kot 300 milijonov funtov. Plus tega so se izpeljali tudi finančno odlični transferji (Mata, Luiz, KDB,...).
diego costaVrinimo se nazaj na Costo. Davčna osnova za odkupni denar, bi po nekaterih podatkih, znašala med 27 in 52 odstotki, tako da bi bil celoten strošek prihoda Coste nekje med 40,6 in 48,6 milijonov funtov.
Po navadi pa se klubi dogovorijo glede zveze med odkupom igralca in odkupno klavzulo. Povzel bom besede Grahama Hunterja, ki jih je zapisal za ESPN: »Kupec poravna 99,999 % odkupne klavzule. Tako se izogne davku na klavzulo, cena pa je praktično identična. Usluga je vzajemna. Ko bodo vloge kupca in prodajalca zamenjane, se bo zgodilo isto. Vendar pa morata biti kluba v zdravih odnosih, da se lahko dogovorita za kaj takega. Pri tem pa mora seveda igralec izraziti željo po prestopu.«
Kot kasneje pojasnjuje Hunter, se je lahko Chelsea izognil ogromnemu davku, če je le uspel prepričati Atletico, da igrajo na to žogo, v kar ne dvomim. Kluba sta v dobrih odnosih. Prvi primer prijateljevanja je vratar Courtois. Kot posrednik je odlično povezal oba kluba. Preživel je tri leta na posoji pri aktualnih prvakih Španije, kjer se je razvil v fenomenalnega čuvaja. Kot drugo, Atletico ne bi imel nobene koristi od davka, saj gre znesek direktno na račun španske (obubožane) vlade. Dvomim, da se Atletico ne bi držal takšnega dogovora, saj si sigurno želijo še kdaj imeti kakšnega Chelseajevega igralca na posoji.
Torej lahko predpostavimo, da sta se kluba zmenila na takšen način. Uradno žal tega ne vemo. Torej lahko končno predpostavimo, da je Chelsea poravnal 31,999 milijona funtov za obetavnega napadalca. Koliko od tega denarja je in bo vreden, bo pokazal čas.

Lep pozdrav do naslednjega tipkanja! KTBFFH!
Profesor (@gospod_profesor)

profesor1

Deli z ostalimi

FANSHOP300x600

                  CHE SLO new

Navijaški klub Chelsea Slovenija
Zupanova 16
1225 Lukovica

Kontakt:
info@chelseafc.si

Za kar najboljšo uporabniško izkušnjo ta spletna stran uporablja piškotke. Več informacij: Pravila o zasebnosti.

Sprejemam piškotke na tej strani

Direktiva EU o uporabi piškotkov