Možje v škrlatnih plaščih

PRO pen

Ste se že kdaj vprašali, kdo so starejši gospodi, oblečeni v dolge rdeče plašče, ki sedijo na sedežih dragih lož na Stamford Bridgeu? To so dejansko eni najstarejših gledalcev na stadionu, katerim se klub poklanja na najrazličnejše načine. Kar nekaj izmed njih je tudi Chelseajevih navijačev. To so Chelsea Pensioners, bivši vojaki in sedaj veterani Angleške vojske. Nastanjeni so v Kraljevi bolnišnici Chelsea.

Royal Hospital ChelseaTo je mešanica doma za ostarele in negovalnega doma. Nahaja se v Chelsea predelu Londona, ki je kakšen kilometer in pol zahodno od Stamford Bridga. Trenutno je v domu okoli 300 upokojenih vojakov.
Dom je ustanovil kralj Charles II leta 1682 kot zatočišče veteranov britanskih vojn, kateri so vsaj 20 let služili domovini ali pa so bili trajno poškodovani v vojnah. Dom so večkrat prenavljali in dozidavali. Prvi veterani so se tja preselili leta 1685 po bitki Sedgemoor. V marcu 2009 je tja prišla prva predstavnica nežnejšega spola Dorothy Hughes (rojena l. 1924), kmalu pa ni bila več edina ženska v domu. Ženske so torej čakale kar 317 let, da so lahko prišle živeti v ta negovalni dom. Na samem dvorišču doma najdemo 230 cm kip kralja Charlesa, 13 metrsko kapelo iz leta 1687 in ogromen top iz Tajske, ki so ga leta 1680 ukradli v vojni med Burmo in takratnim Siamom (1765-1767). Iz Burme pa so ga Angleži v Anglo-Burmski vojni (1885-1887) poslali v Anglijo. Znotraj stavbe je tudi muzej, v katerem so predmeti iz najrazličnejših vojn in katere so podarili pokojni stanovalci. Zanimiva pa je tudi velika dvorana, ki je bila mišljena kot jedilnica. Vendar so jo šele leta 1955 spremenili nazaj v prvotni namen, saj je bila do tega leta bolj za druge namene. V njej je med drugim bila krsta vojvoda Wellingtonskega, kateri so se hodili priklanjati iz cele države.
Znotraj doma vlada seveda vojaška diktatura. Veterani so razdeljeni v štiri skupine, ki jim poveljuje njihov vodja (po navadi bivši vojaški uradnik), kateri skrbi da se imajo dobro in da se tako tudi počutijo. Višje osebje v domu sestavljajo guverner, poročnik (upokojeni generali), tajnica, zdravnik kirurg, intendant (oficir, ki oskrbuje vojaške enote) in kaplan.
Za javnost je odprto le dvorišče, kjer si lahko pogledate kapelo, veliko dvorano in muzej.
Chelsea Pensioners2
Ločijo se dve skupini veteranov. Prvi so »zunanji« veterani, ki so upravičeni do pokojnine a ne živijo v domu. Drugi pa so »notranji« veterani, ki so se odrekli pokojnini v zameno za hrano, posteljo, oskrbo in negovanje v domu. Leta 1703 je bilo 51 zunanjih veteranov, 1815 pa že 36,757. Vsak veteran ima na voljo sobico velikosti slabih 8 m2. Ni pa vsak vojni veteran primeren za bivanje v domu. Imajo kar nekaj zahtev, med drugim je starost omejena na vsaj 65 let, biti morajo vsaj podčastniki v vojski, zmožni hoje in neobvezni od ostalih finančnih obveznosti do drugih. Veterani lahko po lastnih željah hodijo izven ustanove. V sami ustanovi in njeni bližnji okolici morajo nositi modre uniforme, če pa gredo kam dlje, pa morajo nositi rdeče (škrlatne) uniforme s klobukom. Na uniformah so po navadi medalje in ostali častni okraski, ki so si jih veterani prisvojili med aktivnim vojaškim služenjem.
Veterani so močno povezani s Chelseajem že mnogo let. Tudi klubski prvi vzdevek je bil »The Pensioners«. Skoraj vedno so prisotni na domačih tekmah kluba. Ko so nogometaši leta 2005 osvojili naslov Angleških prvakov, so jim veterani pripravili častni špalir. Chelsea pa se na simbolni način častno priklanja veteranom na različne načine. Zadnji je bil ta, da so igralci imeli v sezoni 2010/2011 deloma rdeč ovratnik na svojih dresih. Ogled vsake domače tekme je za njih brezplačen.

Joe CusselliJoe Cusselli je verjetno eden najbolj prepoznavnih navijačev Modrih izmed vseh Chelsea veteranov. Rodil se je leta 1920 v južnem Londonu. Pri osmih letih je obiskal svojo prvo Chelseajevo tekmo skupaj z očetom in bratom. Stali so vedno na istem mestu na Bridgu. Sam pravi, da so igralci in takratni veterani močno izstopali s svojimi modrimi oziroma rdečimi uniformami, saj so gledalci bili večinoma oblečeni v temna oblačila. Žal je gospod pred parimi leti preminul.
Takole je spregovoril o samem življenju v vlogi navijača in vojnega veterana:
»Še vedno se spominjam, kako sem kot otrok strmel v veterane na stadionu. Bili so nadvse zanimivi tudi za druge ekipe. Klubu so dajali nekaj več. Zaznavati je bilo pripadnost med klubom in njimi. Sedeli so poleg sektorja za invalide. Večinoma so bili veterani prve svetovne vojne.«
»Zelo dobro se spominjam časa pred drugo svetovno vojno. S 14 leti sem pričel delati in sem privarčeval, da sem si kupil kolo. Tako mi ni bilo treba prestopati po avtobusih, da sem prišel do Bridgea. Takrat ni veliko ljudi kolesarilo. Domačini okoli stadiona so mi vedno odstopili njihov vrt, da sem lahko varno parkiral svoje kolo.«
»Od igralcev so mi v spominu ostali le tisti, pri katerih so izstopale malenkosti. Tako mi je v oči padel vratar Sam Millington in centralni branilec George Barber. Slednji je odlično odvzemal žoge nasprotnikom. Ljudje smo ga oboževali. Lahko pa je bil tudi zelo kulturen igralec, če je želel. Po drugi strani pa se je boril, kot da bi šlo za življenje ali smrt. S takšnimi branilskimi vložki ne bi zdržal na igrišču niti 5 minut v današnjih časih. Oboževal pa sem tudi napadalca Georga Millsa. Predvsem zaradi tega, ker je ostajal zvest klubu tudi, ko smo nazadovali v drugo ligo. Tega navijači ne pozabimo.«
»Leta 1937 se spominjam prav smešnega dogodka. V goste je prišel Charlton. Vendar se tekma ni dokončala, saj je zaradi neverjetno goste megle sodnik prekinil srečanje. S teras (stojišča, saj takrat ni bilo sedečih tribun, op.a.) sploh nismo videli njihovega gola. Ko smo odhajali s prijatelji s stadiona, sem za hrbtom slišal krohot navijačev. Megla se je delno razkadila in vratar gostov je še vedno stal v golu in spremljal igro, ki je dejansko ni bilo, misleč da se tekma odvija, igralcev pa že kar nekaj minut ni bilo več na igrišču.«
» Igralci so bili pred 50, 60 leti nazaj bolj povezani z nami. Prihajali so z istega delavskega okolja in tudi njihove plače niso veliko odstopale v primerjavi z našimi. Pogosto smo se z njimi srečevali v pubih v okolici Bridga. Velikokrat sem se srečal s Petrom Osgoodom v World's End pubu, ko je končal s treningom. To danes ni mogoče. Igralci pa so se takrat tudi ukvarjali s psi. Prav tako mi, navijači. Moja družina je že od nekdaj gojila ljubezen do hrtov. Tudi na Stamford Bridgu so se odvijale dirke s hrti prav po koncu nogometnih tekem. Vsi smo veselo stavili in spodbujali svoje pasje favorite skupaj z nekaterimi igralci. To nas je zelo veselilo, saj smo praktično pol dneva preživeli na stadionu.« 71015059 019925929-1
»Oktobra 1940 sem se pridružil vojski. Osebno sem bil na mitraljezu in poslali so nas na vzhod. 64 dni smo potrebovali, da smo prišli do Singapurja. Takrat se je moje življenje spremenilo. Dobili smo obvestilo, da so se Britanci predali. Bili smo pozabljeni od vseh. Sovražnikov (Japoncev) sploh nismo nikoli videli. Naslednja štiri leta pa sem delal na slavni Burmski železnici in mostu na reki Kwai. Po končani vojni je bila moja prva tekma proti Moskovskemu Dinamu leta 1945. Občutek je bil neverjeten ampak ne zaradi tekme ampak spet stati in kramljati na Stamford Bridgu s starimi kolegi, ki so preživeli vojno. Veliko jih pa žal ni bilo in jih nikoli več ne bo na stadionu.«
»Sedaj sem star 85 let in sem postal Chelsea veteran devet let nazaj. Nekoč sem jih občudoval, sedaj sem sam občudovan. Kot veteran tudi pomagam klubu pri raznih dogodkih, ki potekajo v krogu kluba. Želim vrniti nekaj klubu, kar mi je nudil tekom 80 let. Veliko mojih kolegov z doma je veselih, da lahko gredo na Stamford Bridge. Vedno se nekako zmenimo, kdo bo šel na kakšno tekmo. Sem edini, ki že od zibke navija za Chelsea. Tako mi je bilo najlepše, ko sem bil 7. maja 2005 udeležen v častnem špalirju, ko smo dobili naziv najboljšega kluba v državi. Bil sem seveda tudi na stadionu, ko smo leta 1955 postali prvaki. Takrat sem bil le del množice. Sedaj pa sem bil del trofeje in hodil ob igralcih, ki so osvojili pokal. Fantastično! 50 let smo čakali na to in dočakali! Težko opišem, kako ponosen sem bil takrat, ko sem stal v špalirju. Razmišljal sem samo o tem, kako sem pred mnogimi leti, kot fantič prvič prišel na Bridge z mojim očetom in bratom. Preplavila so me čustva. Spomini so bili še kako živi...«

Lep pozdrav do naslednjega tipkanja! KTBFFH!
Profesor (@gospod_profesor)

profesor1

Deli z ostalimi

FANSHOP300x600

                  CHE SLO new

Navijaški klub Chelsea Slovenija
Zupanova 16
1225 Lukovica

Kontakt:
info@chelseafc.si

Za kar najboljšo uporabniško izkušnjo ta spletna stran uporablja piškotke. Več informacij: Pravila o zasebnosti.

Sprejemam piškotke na tej strani

Direktiva EU o uporabi piškotkov