Mickey "Zigga Zagga" Greenaway

PRO zig

»Zigga, Zagga«, »Ten men went to mow«, »Celery« Prepoznate te pesmi? Zasluge gredo verjetno najbolj znanemu navijaču Chelseaja v zgodovini. Vsakdo, ki je slišal te pesmi med šestdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja, je slišal glas Mickeya (tudi Mick) Greenawaya. Navijači so ga oboževali. Užival je kult navijaškega boga, ustanovil je »Shed« in bil je glavni navijač kluba, poznan po vsej Angliji. O njem še vedno kroži ogromno legendarnih zgodb in anekdot o navijaškem življenju. 

ZAČETEK

slika7Mickey se je rodil leta 1945 in odraščal na Billing Streetu, ki je le streljaj od Stamford Bridga. Njegov očim ga je že kot malega dečka vozil na tekme Chelseaja. V nepozabni sezoni 1954/1955 je bil mali Mick tudi oblečen v klubsko maskoto na domači tekmi z Boltonom. Tako je ljubezen do Chelseaja rasla in rasla tako, da se je globoko zapisal v Chelseajevo zgodovino. Legenda pravi, da se je leta 1964vračal s tekme Charity Shielda med Liverpool in Manchester Unitedom. Zelo je bil impresioniran nad predelom Anfielda, kjer se je največ pelo in navijalo. Ta del se imenuje »The Kop« in je bil takrat najboljši primer dela stadiona, kjer se je glasno navijalo in pelo. Po zgledu s severnjaki je imel nekaj podobnega v mislih narediti tudi na Stamford Bridgu.

»The Kop« pa v bistvu ne izvira z Anfielda. To je splošen pomen za tribuno oziroma teraso (nepokrito stojišče) kjer so najbolj fanatični navijači navijali in peli skozi celo tekmo. Prvi primer besede »Kop« se je pojavil na stadionu Manor Ground, kjer je domoval klub Royal Arsenal (sedaj samo Arsenal). Lokalni novinar je leta 1904 dejal, da je silhueta navijačev na terasi podobna silhueti stoječih Britanskih vojakov, ki so se leta 1900 borili v Južni Afriki, pri mestu Ladysmith, na gori, ki nosi ime Spion Kop. Od tu izvira ime »Spion Kop« oziroma krajše kar »The Kop«.

slika 2 

Najbolj znan primer je seveda na Anfieldu, obstajajo pa še na mnogih drugih stadionih, kot na primer na Ellen Roadu (Leeds United), Bramall Laneu (Sheffield United), Hillsbroughu (Sheffield Wednesday) in nekoč tudi na Highburyu (Arsenal).
Skupaj s somišljeniki iz Kings Roada, kjer so prebili največ časa, so se ob koncu šestdesetih let, Mickey in druščina zatekli pod staro jekleno konstrukcijo, na koncu južne tribune Stamford Bridga. Poimenovali pa je niso »The Kop« ampak »The Tram Shed«. Kasneje pa se je obdržal ime, kot ga poznamo še danes »The Shed«. Ta jeklena konstrukcija, izdelana leta 1935, je služila predvsem za to, da so bili pobiralci stav, na dirkah hrtov, varni pred dežjem. Tam so mladi fantje sestavljali in prepevali novonastale pesmi in razne speve za skandiranje, kot jim Angleži enostavno rečejo »chanti«. Mick je pojasnil, da se je pod jekleno streho veliko bolj slišal glas navijačev, kot kjerkoli drugje na stadionu. Vzrok je bila seveda streha pod katero je zvok odmeval, čeprav naj ta del ne bi bil ravno najbolj primeren za petje po mnenju klubskih veljakov. Kakorkoli, navijači so množično stremeli, da bodo tekme spremljali iz Sheda. Petje in navijanje je bilo tako glasno in fantastično, da so celo navijači drugih klubov neljubo priznavali, da boljše atmosfere v Londonu in daleč na okoli ni, Mickeyjev glas pa je bil daleč najmočnejši med vsemi.
slika8

Atmosfera pa ni bila zgrajena čez noč. Poglejmo si samo nekaj citatov, kakšno je bilo navijaško stanje na Bridgu preden se je začela revolucija na Shedu:
»Naše gostujoče tekme so veliko bolj glasne in podpora s tribun je boljša, kot pa na domačih tekmah. Če bi vsi tako podpirali klub na Bridgu, potem bi bilo tudi igralcem lažje. Pridobili bi tudi na ugledu.«-Mick Greenaway , 1967.
»Vzdušje, kot so ga ustvarili Redsi na polfinalu FA pokala, je bilo neverjetno. Popolnoma so preglasili Chelsea, pa čeprav jih je bilo na Anfieldu 16,000!«-Liverpool, 1965.
»Sedaj, ko igrajo tudi evropske tekme, igralci potrebujejo še večjo podporo s teras. Veliko navijačev je pisalo upravi kluba zaradi pomanjkanja prave atmosfere. Vse te pozivamo, naj pojejo in skandirajo kjerkoli bodo že sedeli. Še bolje pa bo, da so vsi »fanatiki« na enem kupu, in bo navijanje veliko boljše, kot če se razpršijo preko celega stadiona. Spodbujajte ekipo in dobili boste nekaj v zameno. Navijajte tudi, če ekipa zgublja. Tako se to dela.«-Stoke City, 1965.
»Od sedaj naprej se bo Fulham Road Stand imenoval The Shed. Tu bodo najglasnejši in najzvestejši navijači. Tu ne bomo le na velikih tekmah. Tu bomo na vsaki!«-Mickey Greenaway, 1966
»Stamford Bridge je kot muzej. Kako naj navijači pričakujejo, da bodo igralci osvajali naslove v tem duhamornem navijaškem stanju. Kakšno sramotno navijanje je bilo na tekmi proti Southamptonu. Še zvok padajoče bucike, ko udari ob tla, bi lahko slišal! Naj vas igralci slišijo in čutijo koliko vam pomenijo in ne da samo stojite tam kot gruča lutk!«-Stoke City, 1967.
V šestdesetih letih atmosfera na Bridgu ni bila res nič posebnega. Prej duhomorna. Struktura gledalcev je bila bistveno drugačna kot na primer pri West Hamu ali pa pri severnjakih, kjer je bila mladina na tekmah iz vrst delavskega razreda. Na Stamford Bridge so hodili ljudje iz višjih srednjih slojev, umetniki, pisatelji in gledališki igralci s sosednjih mondenih predelov Chelsea in Kensingtona. V prepričanju, da Chelsea premore dobro navijanje in skandiranje je Mick, ob koncu šestdesetih let, zbiral navijače oziroma kolege z ulice in sestavljal različne napeve. Vedeti je treba, da je bilo takrat navijaštvo po Evropi v fazi razvoja. Mickey je skoval tudi monoton napev »Chelsea, Chelsea, Chelsea« na melodijo pesmi Amazing Grace. To je včasih pel celo tekmo in vmes celo kdaj omedlel od napora. Ko mu ostali niso več sledili je pel še močneje in glasneje, dokler se mu niso spet pridružili. Nastala je tudi klasična »Zigga Zagga, Zigga Zagga Oi Oi Oi«, ki je bila izpeljanka iz znanega speva »Oggie«, ki v Cornwallskem slengu pomeni »hoggie« oziroma pecivo.
slika4

Ko so rudarji delali pod zemljo, so jim žene prinesle pecivo do rova in zavpile lačnim rudarjem »Oggie, Oggie, Oggie« in možje so odvrnili »Oi, Oi, Oi« Mickey to skovanko ni pel prvi je pa zaradi njega postala poznana po celem svetu. Prvi naj bi jo pel navijač Stoka, ki so ga klicali »Zigger Zagger Pat«.
Chelseajev navijač Garry Jones, ki je bil navijaško zelo blizu Micku, je povedal:
»Leta 1981 smo se peljali na pripravljalne tekme na Švedsko. Mick je nekje dobil kaseto, na kateri je bila tudi pesem Ten men went to mow. Slednjo so prepevali predvsem otroci in sploh ni bila nogometna pesem. Vsi smo se smejali, ko smo jo poslušali in tako jo smo je peli celo turnejo. Kasneje smo jo prepevali, bolj kot ne, spet za šalo v pubih in gostujočih tekmah. Pesem se je nato razširila tudi na Stamford Bridge ob koncu sezone 1981/1982. Sedemnajst let pozneje, jo je prepevalo 60,000 navijačev na Wembleyu na finalu ligaškega pokala. Vse po zaslugi Greenawaya.«
Tako se je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih začel razvoj odlične akustike na domačih in gostujočih tekmah. The Shed SLIKA3 je bil glavni in tam se je atmosfera obdržala vse do leta 1994, ko so ga dokončno porušili. Prišlo je sicer do trenj med upravo in navijači na Shedu, saj naj bi bilo med navijanjem tudi veliko preklinjanja in neokusnih zbadljivk na račun nasprotnika. Na to so opozarjali tudi drugi klubi. Mickey je odgovoril na obtožbe, češ da ga obtožujejo po krivem.

slika1
Ob koncu osemdesetih letih je Mickey najemal celo vlake, da so navijače popeljali na gostujoče tekme kljub prepovedi obiskovanja nekaterih tekem. Chelsea navijači, z Mickom na čelu, so zveneli zelo usklajeno in glasno . Bili so eni izmed najglasnejših navijačev v državi. V sedemdesetih letih je večina klubov prepevala pesmi oziroma »chante«, ki jih je prvi uporabljal prav Greenaway. Seveda so jih spremenili v svoj kontekst. Zanimivo pa je bilo tudi na neki tekmi v gosteh proti Spursom konec šestdesetih. Spursovi navijači so vzklikali: »Where's your Greenaway!?«. Mickeyeva »modra vojska« pa jim je odgovorila s huronskim »Zigger Zagger, Zigger Zagger« tako močno, da je odmevalo preko celega stadiona. Nato so celo gostujoči gledalci odgovorili z močnim »Oi Oi Oi«! To je bil znak spoštovanja.

 

HULIGANIZEM
Ima pa Mickova fanatičnost do kluba tudi temno plat. Greenaway je bil, zaradi svoje karizmatičnosti in zmožnosti vplivanja in vodenja ljudi velikokrat označen za začetnika huliganizma pri Chelseaju in celo za skritega vodjo zloglasne tolpe-Chelsea Headhunters. Po pričevanju mnogih, ki so se gibali okoli Micka, naj temu ne bilo tako. Sam ni bil nasilen, prav nasprotno. Baje naj bi sam prekinil kar nekaj pretepov, ker so udeležence v nasilju gledali otroci. Niti se ni oblačil, kot huligan. Pogosto je bil oblečen bolj svečano in nosil v roki tudi poslovno torbo. So ga pa velikokrat videvali v pogovorih z zloglasnimi »malopridneži«, kot sta bila Steve »Hickey« Hickmott in Danny »Eccles« Arkins, katerima ni bilo treba dvakrat reči za nasilje in sta vodila v veliko izgredov.

slika5

Mickeya pa se v pretepih ni videvalo, saj naj bi odšel že mnogo pred začetkom le teh. Bolj kot pretepi, ga je zanimalo navijanje in atmosfera med navijači. Je pa s svojo avtoritativno osebnostjo zagotovo zelo vplival na kasnejše neljube dogodke, povezane s huliganstvom. Mediji pa so ga vseeno proglasili za enega največjih angleških huliganov. Ko je zadeva prišla v javnost in mu je uprava kluba dokončno prepovedala vstop na Stamford Bridge, se je njegovo nogometno življenje končalo, čeprav naj bi obstajalo kup neposrednih dokazov, da ni bil direktno vpleten v nečednosti. Bil je samo enkrat obsojen in to leta 1983 zaradi nekaj nepomembnih kršitev. Bivši huligan, čigar imena ne vemo in se predstavlja kot Garrison, je kasneje potrdil, da je imel Mickey prste vmes, ni pa bil tisti, ki bi vse skupaj vodil ali organiziral. Konec osemdesetih so sodili tudi največjim huliganom, tudi zloglasnemu Hickmottu. Policisti so se vtihotapili v združbo in se izdajali za huligane. Sodba je bila sicer oproščena zaradi neprimerne metodologije policije in pomanjkanja dokazov.
»Leta 1968 in 1969 je imel dvakrat zlomljen nos s strani navijačem Manchester Uniteda. Slednji so zasedli naš pub The Rising Sun. Ko smo ravno hodili, da bi z vseh straneh obkrožili njihove navijače, je Mick izdal zasedo in pozval Redse, naj pridejo nad nas. Nekdo od Unitedove tolpe je prijel barski stol in ga treščil po betici. Seveda se za Redse ni dobro končalo, Mick pa je spet imel polomljen nos.«-Garrison, 2005.
Martin King je v svoji biografiji Hoolifan zapisal, da Mick sploh ni bil pretepač. Bil je bolj, kot pastir, ki pazi in brani svojo čredo. Imel pa je vpliv na domače navijače in tudi na sovražnike. Da je temu bilo res tako priča dogodek iz leta 1968 ko so se Chelseajevi navijači so se odpravili v Notthingham na tekmo z domačini. Ko so takole pohajkovali po mestu, so jim domači navijači postavili živo blokado, ki je bila vsaj dvakrat številčnejša od njih. Mickey se je ustavil, dvignil v zrak svojo pohodniško palico in zavpil »Zigger Zagger!«. Domači so se nemudoma razdelili v dve vrsti in brez besed ter udarcev spustili okoli 50 Chelseajevih navijačev mimo. 

slika6

Mickey ni nikoli doživel slovesa ob dvigu naslova najboljšega kluba v državi in Evropi. Prav tako ni doživel prevzema kluba s strani Ruskega oligarha. Verjetno sploh ne bi več prepoznal mentalitete kluba. Zaradi svojega huliganskega slovesa je Mick izgubil službo pisarniškega referenta v železnici. Mediji so mu praktično uničili življenje. Zelo ga je prizadela smrt mecena kluba Matthew Hardinga. Tudi zdravje ga je pustilo na cedilu in tako je umrl 22. avgusta leta 1999, sam, obubožan, v majhni garsonjeri južno od Londona. Celo pogreb in spomenik so plačali nekateri navijači.
Ko sem takole debatiral o klubskih zadevah s starejšimi angleškimi navijači so se ti hudomušno izmikali vprašanjem o Greenawayu in o huliganizmu. Morda se bojijo, da ne bi na plano prišla kakšna »sočna« zgodba, morda so bili sami v gruči huliganov, morda jih je sram tega dela klubske zgodovine, morda se bojijo, da ne bi kaj preveč izdali ali pa je kaj drugega. Kakorkoli, vsi pa so menili, da večjega navijača in glasnejšega glasu na tribunah kot je bil Mickeyev, verjetno nikoli ne bo več.

Lep pozdrav do naslednjega tipkanja! KTBFFH!
Profesor (@gospod_profesor)

profesor1

 

 

Deli z ostalimi

FANSHOP300x600

                  CHE SLO new

Navijaški klub Chelsea Slovenija
Zupanova 16
1225 Lukovica

Kontakt:
info@chelseafc.si

Za kar najboljšo uporabniško izkušnjo ta spletna stran uporablja piškotke. Več informacij: Pravila o zasebnosti.

Sprejemam piškotke na tej strani

Direktiva EU o uporabi piškotkov