»Soočil sem se z eno najboljših ekip, morda celo z najboljšo v svoji karieri.« Takšne so bile besede Cityjevega stratega Pepa Guardiole, ko se je Manchester City pomeril z Napolijem oktobra 2017."
Podpis pogodbe Chelseaja in Maurizia Sarrija se je vlekel že celo večnost. Končno pa se je saga končala prejšnji teden (14. julija 2018), ko je vajeti tudi uradno prevzel Italijan. Pogajanja so bila dolga in naporna. Predsednik Napolija Angelo De Laurentiis slovi kot neizprosen pogajalec.
Kdo je Maurizio Sarri?
Maurizio se je rodil v Neaplju leta 1959 a se je kmalu preselil v Toskano, natančneje 25 kilometrov jugovzhodno od Firenc. Sarri ni nikoli profesionalno odraščal z nogometom, nikdar niti ni bil igralec ali trener. Bil je zaposlen kot bankir v Banca Monte dei Paschi di Siena, kjer je v sklopu službe potoval po celi Evropi. Vmes pa je vodil številne amaterske klube v Toskani (Stia, Faellese, Cavriglia, Antella...). Leta 1999 se je odpovedal bančnemu delu in se posvetil samo še nogometu. Tako se je potikal po manjših klubih do leta 2005, ko je prevzel Pescaro, ki je bila takrat v drugi italijanski ligi (Serie B). To je bila njegova prva profesionalna služba kot glavni trener »resne« ekipe. V klubu ni zdržal dolgo, čeprav ni imel slabih rezultatov. Tako je kasneje prevzel še Arezzo, Avellino itd. Prvič pa se je na italijanski zemljevid trenerjev izstrelil leta 2012, ko je prevzel Empoli. V prvi sezoni je z njim igral končnico za uvrstitev v prvo ligo (Serie A), a žal izpadel proti Livornu. Podvig mu je uspel naslednjo sezono in v zadnji sezoni na klopi Empolija (2014/15) je uspel klub obdržati v Serie A. To je bila njegova vstopnica v Napoli.
V Neaplju sprva niso bili navdušeni nad njegovim imenovanjem. Celo legendarni Maradona je imel veliko pripomb za katere se je kasneje opravičil, ko je Sarri prejel nagrado za najboljšega Italijanskega trenerja v letu 2017. Na začetku res ni šlo kot po maslu. Napoli je izgubil prvo tekmo proti Sassuolu in zmagal le eno od prvih petih ligaških tekem. Sarri je predsedniku Napolija De Laurentiisu dejal: »Predsednik, naj delamo po moje. Morda bomo izgubili prvih sedem tekem ampak potem bodo rezultati prišli, boš videl.« De Laureniis mu je odgovoril: »Po treh zaporednih porazih boš odpuščen.« Do tega seveda ni prišlo, saj so se rezultati dvigovali iz kola v kolo. Maurizio je v Neaplju odvodil tri sezone in končal na drugem, tretjem in spet drugem mestu. Dvakrat je bil jesenski prvak. Lansko sezono je Napoli zbral rekordnih 91 točk, dosegel 77 zadetkov in jih prejel 29. Kljub temu je ostal brez ligaškega naslova. Še noben trener Napolija se v 28 letni »suši« ni tako približal naslovu prvaka. S peto najvrednejšo ekipo Serie A je postavil nov mejnik. Uspeh je prišel preko dela in ne preko enormnih finančnih vložkov. Sarri je že večkrat povedal, da ga prestopni roki ne zanimajo in da raje dela s tistim, kar že ima. Ekipa Napolija je še danes v veliki večini ista, kot je bila pod vodstvom Rafe Beniteza, ki je pred Sarrijem sedel na klopi Neapeljčanov.
Maurizio je znal iz igralcev povleči njihov maksimum. Higuain je v sezoni 2015/16 v ligi dosegel 36 zadetkov iz 182 strelov (83 v okvir) in podrl rekord, ki je veljal od leta 1950. Ko se je poškodoval Akradiusz Milik je Sarri na pozicijo centralnega napadalca postavil Belgijca Dries Mertensa. Benitez v njem ni videl nič razen učinkovite menjave, Sarri pač nekaj več. V zadnjih dveh sezonah je na 73 ligaških tekmah dosegel 46 zadetkov in vknjižil 15 asistenc.
Treningi pod taktirko Sarrija niso tako dolgi, kot pod Contejem a vseeno zelo intenzivni Vse se dela z žogo v nogah. Pri uigravanju obrambe si vedno pomaga z droni. Obrambna linija štirih nogometašev mora biti v vsaki situaciji kompaktna.
Ne glede na to, da Sarri ni osvojil ničesar v karieri je pečat njegove igre izjemen. Predvsem je malo zbodlo v oči dejstvo, da je prišel v Chelsea, ki hitro rad poseže po trenerskih menjavah. Predhodno osvajanje lovorik pa ni noben recept za prihodnost. Gianluca Vialli je 20 let nazaj s Chelseajem osvojil svojih prvih 5 lovorik. Podobno je bilo z Di Matteom. Na drugi strani je Andre Villas-Boas prišel z osvojenim portugalskim trojčkom na Stamford Bridge leta 2011. Njegova epizoda se je v Londonu kmalu klavrno končala.
Dominacija Juventusa je bila za Napoli vendarle za odtenek prevelika, da bi Neapeljčani osvojili naslov prvaka. Vsi pa občudujejo slog igre. Nekako podobno, kot se dandanes spominjajo odličnih Nizozemcev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so kljub odlični igri ostali brez lovorike svetovnega prvaka.
Sarri je tudi strasten kadilec. Večkrat so ga s cigaretom v ustih na igrišču ujele kamere. RB Leipzig mu je v svoji gostujoči slačilnici uredil prav posebno sobo, kjer je lahko kadil med polčasom in po tekmi, ko sta se Napoli in Leipzig srečala februarja letos v Ligi Evropa. V prostem času pa rad poseže tudi po novelah Charlesa Bukowskega.
Stil igre
[youtube]mOFPjAJko1U[/youtube]
Sarri je prejel veliko pozitivnih kritik na račun igre, ki jo je gojil z Napolijem. Po začetnem (ne preveč uspešnem) sistemu 4-3-1-2 je kmalu presedlal na njegov sofisticiran sistem 4-3-3. S tem je ekipa dobila zagon, svobodo in kombinatoriko. Ogromno kratkih podaj, igranje z vsemi igralci v polju in igranje v t.i. »trikotniku«, kjer se vedno išče nogometaša v ozkem prostoru, ki nima ob sebi branilca. Žoga naj bi stalno potovala naprej in čim manj levo in desno. En dotik in ena podaja. Ta stil je dobil tudi naziv »Sarri-ball « oziroma »Sarrizem«. Igra je izjemno tekoča in lepa za oko slehernega navijača. Zveni znano? Podoben pristop uporablja tudi prej imenovani Pep Guardiola. Legendarni Arrigo Sacchi je izjavil: »Guardiola in Sarri sta sinova iste ideje. Nogomet je zanju umetnost«. Nedavno sta Pep in Maurizio imela tudi skupno večerjo v Milanu.
V fazi obrambe je Napoli vedno izvajal visok pritisk na zadnjo linijo nasprotnika, da bi le ta naredil napako in izgubil posest. V presingu se igralci ponavadi postavijo v sistem 4-4-2 in blokirajo podaje po sredini in silijo nasprotnika na igranje po bokih. Ko pa se gradi napad se centralna branilca pomakneta zelo globoko, med njima pa se pomakne defenzivni vezist, ki kreira napad, bočna branilca pa ostajata visoko, da se vedno ustvari prostor za igralca, ki je nepokrit. Temelj nogometne filozofije Sarrija pa so podaje in gibanje z žogo. Napoli je sezono 2017/18 končal na drugem mestu (prvi je bil Manchester City op.p.) po številu uspešnih podaj na sezono (gledano z vidika petih najmočnejših evropskih lig). Izvedli so 14.950 (88%) točnih podaj in imeli žogo v posesti 60,1 % igralnega časa. Glavni motor ekipe pa je bil Jorginho, ki je medtem že podpisal s Chelseajem. Italijan se odlično znajde v vezni liniji treh nogometašev. V sezoni 2017/18 je v Serie A na 33 tekmah zabeležil 96,9 podaj na tekmo (90% uspešnost). Zbral pa je neverjetnih 3.197 podaj!
Kaj lahko Sarri nudi Chelseaju?
Sarri obljublja lep in napadalen nogomet. Povsem drugačen pristop, kot ga je bil vajen Chelsea v zadnjih 20 letih, z izjemo parih odstopanj. Hazard (če bo ostal) lahko dvigne svoj potencial še za nianso višje. Veliko igralcev je zelo napredovalo pod njegovim mentorstvom. Tudi bočni branilci bi lahko dosegli novo raven. Faouzi Ghoulam je bil v Neaplju pravi hit in je (pred poškodbo) veljal za enega najboljših levih bočnih branilcev v Evropi. Prav tako bočni nogometaš Elseid Hysal, ki se je ustalil v prvi enajsterici.
Pri Chelseaju je zgodba drugačna. Povsem drugačni tipi igralcev, ki so do sedaj igrali na povsem drugačen način. Na prvo oko se zdi, da Gary Cahill ni ravno tip branilca, ki bi mu Sarri zaupal. Prepočasen in dokaj okoren z žogo. Največji problem pa se pojavi v zvezni vrsti. S prihodom Jorginha je del ideje že izpolnjen, verjetno pa ima zacementirano mesto tudi Kante. Fabregas in Drinkwater nista najhitrejša zato verjetno izpadeta iz sistema. Kako se bo sistem razvil in kako bodo igralci sprejeli njegove ideje bo seveda pokazal čas. Še vedno se pojavlja več vprašanj kot odgovorov. Pozno imenovanje novega trenerja in sezona pred vrati sigurno nista voda na mlin Sarriju.
Pomanjkljivosti
Univerzalno uspešnega in vsem všečnega trenerja ni. Tako ima tudi Sarri kar nekaj napak oziroma svojih muh:
•Pomanjkanje rotacije: V zadnjih dveh sezonah v Napoliju so igralci na koncu skoraj pregoreli. V zadnji sezoni je kar 11 igralcev zbralo preko 2.000 ligaških minut in šest celo preko 3.000. V Juventusu recimo ni bilo igralca, ki bi prebil mejo 3.000 minut. Sarri zaupa točno določenim igralcem in zelo nerad rotira, kar bi znalo biti velik problem pri natrpanem angleškem urniku. Posledično mlajši igralci ne dobivajo veliko priložnosti. Slednje je v Chelseaju že tradicionalni problem zadnjih dvajset let.
•Premalo taktične fleksibilnosti: Sarri je dobesedno prikovan na sistem 4-3-3. Tudi, če rezultatsko zaostaja ne bo spreminjal sistema skozi tekmo. Trmasto vztraja pri svojem.
•Vzkipljivost: V Italiji je bil Maurizio obtožen homofobije, seksizma in rasizma. S strategom Interja Mancinijem sta imela verbalni spopad ob igrišču na pokalni tekmi januarja 2016. Kasneje je bil Maurizio kaznovan s prepovedjo vodenja na dveh pokalnih tekmah in plačati je moral še 20.000€ kazni.
ZAKLJUČEK
Sarri je svež obraz na angleški nogometni sceni. Navijači seveda upaj(m)o na najboljši možen scenarij. Trenerske bitke med Gardiolo, Sarrijem, Emeryem, Pochettinom, Mourinhem in Kloppom bodo prave poslastice. Maurizio svojega sistema ni gradil čez noč, kar pa se utopično pričakuje v Londonu. Pustimo času čas in prepričan sem, da bo Sarri prinesel rezultate. Pri trenerjih pa je vedno pač tako, da se z eno oko držijo slačilnice, z drugo pa izhodnih vrat.
Lep pozdrav do naslednjega tipkanja! Up the Chels!!
Profesor
